Prvi zapiski, ki nas navdajajo z mislijo, da je človek lahko letel po zraku, izvirajo iz časov dinastije Yin na Kitajskem. To je bilo v 12. stoletju pred našim štetjem. Kitajci naj bi leteli z balonom s človeško posadko, ki so ga napolnili z dimom oziroma toplim zrakom. Predvideva se, da so balone uporabljali predvsem za opazovanje dogajanja na vojaških območjih.
Skrivnost letenja je človek poskušal odkriti že zdavnaj. Vzor je iskal v letenju ptic. Iskanju rešitve so sledile čudne letalske naprave, narejene iz lesa, platna, voska, gline in podobnih materialov. Te konstrukcije so bile zelo nenavadne, če že ne smešne na pogled. Današnje poznavanje aerodinamike potrjuje, da s temi napravami človek ni mogel uspešno leteti.
Prvi dokazani preizkusi s toplozračnimi baloni segajo v sredino 18. stoletja – brata Montgolfier sta skonstruirala balon, sposoben poleta s človeško posadko. Polet je bil izveden 21. novembra 1783 v Parizu, ogledalo si ga je preko 440.000 ljudi, kar je predstavljalo vse prebivalce tedanjega Pariza. Natanko 1. decembra istega leta pa se je nad Parizom dvignil balon konstruktorja Charlesa, ki je namesto toplega zraka uporabljal plin lažji od zraka – vodik. Rodil se je vodikov balon. Zlata doba balonov se je končala 1939, ko so jih v zraku nadomestile ubijajoče letalne naprave, avioni, ki so v Evropi strahovale do konca 2. svetovne vojne.
Ponovno rojstvo toplozračnih balonov je omogočil razvoj novih umetnih materialov in razvoj propanskih gorilcev v petdesetih letih. S tem se je proizvodnja balonov pocenila, dolžina leta pa podaljšala za nekaj ur. Dan, ki ga štejemo za uradni rojstni dan toplozračnega balonarstva moderne dobe, je 10. oktober 1960. Polet so izvedli v Bruningu na Nebraski, kjer je z balonom poletel v zrak sedaj legenda balonarstva Ed Yost. V Sloveniji pa se je Slavko Šorn prvič dvignil med oblake 11. novembra 1978. Danes pri nas deluje več balonarskih društev in nekaj podjetij.
